DOMOV
TRENING
POŠKODBE
HRANA
OPREMA
TEKAŠKE SKUPINE
TEKAŠKE DELAVNICE
TEKAŠKI DNEVI
TEKAŠKA POPOTOVANJA
TEKAŠKI TABORI
TEKAŠKI MARATONI
RAZMISLEKI, ...
ZA PODJETJA
KOLEDAR 2018
TEKAŠKA OBVESTILA
KONTAKT
Trening dolgega teka ob obali do 12 ur, 12.2.2017

Teči od zore do mraka je prav posebna izkušnja. Vse od prvih korakov še v temi, pa s potovanjem sonca čez modro nebo, sem čutil božajoč občutek hvaležnosti.

Poglej si filmček in se nam prihodnjič pridruži.
Predvidoma bomo tekli 11.2.2018.


Vabim te še, da prebereš

MARKOVIH SONČNIH 100 km 🌞

Ob 4.45 zazvoni budilka. Trenutek, ki sem ga nestrpno pričakoval zadnjih nekaj dni. Hotel Marko v Portorožu. Tuš, brnenje shakerja, v katerem je zelenjava pripravljena že od prejšnjega dne; rdeča pesa, korenje, janež, zelena, ingver, avokado, kivi, cimet, mak, goji jagode, fige, banana in še kaj. Pojem še dva sendviča, ki so jih dan prej pripravili v hotelu. Hitro oblečem tekaške stvari, skrbno pripravljene prejšnega dne. Pograbim uri, telefon, slušalke, poljub v slovo in že sem v dvigalu do recepcije, kjer mi prijazni receptor ponudi še jutranjo kavico. Čez 5 minut se že peljem po praznih ulicah Portoroža do Lucije do dogovorjenega štarta pred vhodom v kamp Lucija. Z Urbanom sva bila dogovorjena na štartu ob 5.45. Itak, Urban in Jasmina že prešerne volje pozdravita moj prihod. Hitro si namestim čelko, superge in še tretjo plast majic z dolgim rokavom, saj je temperatura 4 stopinje. Midva z Urbanom sva že pripravljena, ko pride še Janez iz Bele krajine, ki se nama tudi pridruži na štartu. Noč je bila še temna kot v rogu, zato mu posodim mojo rezervno čelko. Pravjo, da je velika j, če se ti pokvari, ti pa brez rezerve. Še nekaj borcev bi moralo priti iz Štajerske, vendar zamujajo. Ura je že 6.05 in moramo odriniti, če želimo danes odborbat 100km. Plan je bil 5 krat do Sečovelj in 4 krat do Pirana. En krog 23.4 km, skupno 100 km v 12 urah. Še skupinska slika vseh treh in že tečemo po kampu Lucija v smeri Sečovelj. Noč je še mirna, nikjer nikogar, v kampu tudi čez zimo veliko prikolic, v marini čolni, na desni strani spokojen Portorož v soju luči hotelov. Sončne elektrarne, ki so nameščene po marini še počivajo, da bodo v toku dneva, ko je napovedano sonce in 14 stopinj proizvedle precej Mwh sončne elektrike. Vse v statični pozi. Že hitimo mimo Ribiča proti Čolnarni. Tempo je prehiter za 12 ur teka. Pod 5.30. Nekajkrat bremzamo, da pridemo na 5.45. V temi se nam pridruži Maja, ki nam je pritekla nasproti. Veseli in dobre volje nadaljujemo preko mosta do vhoda v Soline in proti Sečovljam. Tu se nam pridruži še Blaž iz Savinjske doline in Bojan iz Ljubljane. Dobra volja in debata se še stopnjujeta. Prvič na postojanki v Sečovljah. Jasmina ponudi čaj, vendar nam žeja še ne nagaja. Vpišemo se v zvezek in že tečemo nazaj pod prvim podhodom čez mostiček in še pod drugim podhodom. Sveži in dobre volje se ob prebujanju dneva vračamo proti Luciji. Pogled seže preko solin na Piranski zaliv, kjer si v daljavi morje in nebo podajata roke brez vidne meje. Prekrasen pogled za jutranjo meditacijo in odlična popotnica podvigu, ki je pred nami. V našem baznem taboru pri vhodu v kamp Lucija nas spet pričaka Jasminin čaj. Tu se pridruži še Nevenka iz Vipavske doline. Vpišemo se in tečemo mimo marine preko mostička čez kanal, ki je najvišja nmv. Od lokalnega Triglava naprej stečemo proti portorožki promenadi. Ob tako zgodnji uri ni še žive duše, razen pridne gospe, ki pometa plažo za tisoče turistov, ki se bodo tu sprehajali čez nekaj ur. Na levi mirno morje s pomoli, na desni urejena in na frišno pograbljena peščena plaža, ki ji do popolnosti manjkajo samo ležalniki in senčniki. Cel užitek je videti popolnoma prazno plažo, samo za nas. Na začetku betonske plošče, od katerih včasih kakšna zadoni, ker ni več dobro pritrjena, nato pa kamnite, marmornate plošče posute z mivko iz peščene plaže. Previdno, da ne zdrsne. Po toliko kilometrih vam lahko opišem za vsak meter, kakšna je podlaga, po kateri smo tekli. Če naštejem samo materiale: beton, pesek, asfalt, les, skale, marmor, betonske plošče, prane plošče in še kaj. Pred prihodom do solin srečamo na zadnjem pomolu še učence Šole zdravja, ki v oranžni barvi pozdravljajo jutro. Pozdravimo jih, jim zaželimo lep in sončen dan in že stečemo novim impresijam naproti.

Mimo skladišč za sol, Bernardin hotela in smo že v Piranu, kjer je ta vikend Tartinijev trg uradni prostor za Valentinčke. Na sredini trga veliko rdeče srce, kasneje v toku dneva tudi hrana in pijača, zvečer pa še ples Valentičkov. Postojanko smo imeli v neposredni bližini. Lepo je bilo opazovati ljubezen v akciji, tako njihovo kot našo. Tu je bila Bogdanova postojanka. Hitro se pozdravimo, spijemo malo čaja in gasa dalje. Pogledamo zvonik na hribu, čolničke v mestni marini in Tartinija. Ni časa za preveč romantike. En, dva, tri mimo Bernardina, kjer nam Urban pove, da naj bi hotel zasnoval Ameriški arhitekt in da ga v današnjih časih na tej lokaciji sigurno ne bi mogli zgraditi. V baznem taboru se že začenja prihod ostalih tekačev - več kot šestdeset naj bi nas bilo. Prvi pride Marko iz Ljubljane in Luka iz Celja s svojo klapo, s katero smo skupaj odtekli NY maraton. Nepozabno smo se imeli in vesel sem bil, da so pohiteli eno uro pred uradnim prihodom ostalih - le ta je bil ob 10.30.h.

Mi odtečemo dalje proti Sečovljam. Marko in Luka nas kasneje dohitita. Prva dva kroga odtečemo pod 6 in smo po 46 km še sveži in v odlični formi. V Sečovljah nam Urban pokaže, kje je bil včasih rudnik in rudniški objekti. Go figure, rudnik črnega premoga, ki je deloval od 1935 do 1973 v Sečovljah. Postojanko v Sečovljah sta sedaj že zavzela Marjana in Borut, ki vedno sodelujeta kot obvezna oprema in brez njiju ekipa ni popolna. Prijazna, pozitivna in vedno polna dobrot. Odtečemo nazaj ob kanalu, ki je ob plimi poln vode in čolni lepo zasidrani čakajo kapetane, da jih zapeljejo na prosto, da razprostrejo jadra. Ko se vračamo iz Pirana, se začenja množično romanje turistov na sprehod, kavico, hvatanje braun boje, opazimo sprehajalce psov, starejše, družine in otroke. Po videzu so ljudje iz Italije, Rusije, Koreje, Avstrije in še kakšne države, poleg domačih, seveda. Plaža se pokaže v posebni luči, ko daje sonce vsem tem iskalcem žarkov, toploto in življenjsko energijo.

V baznem taboru ugotovim, da me čaka spremstvo, prjatu Primož, ki se mi pridruži v krogu od 46.6 km do 70 km. Ta del nama ob debati hitro mine. Občasno že malo pohodiva. Taktika je bila, ko me prime, da bi hodil bom to tudi storil, hoja traja od 30 sekund do 1 minute. Ko narediva Primožev krog se zaradi obveznosti poslovi. Malo me zaskrbi kako bo solo. Krog od 70 km do 93.3 sem začel sam, in kazalo je da bo zelo naporno. Ko tečeš sam na teh razdaljah in si že utrujen, ni prav nič motivacijsko. Vključim muziko na telefonu, da me dvigne. Ker pa so prijatelji takšni kot morajo biti, me še pred koncem kampa Lucija dohiti Tomaž. Pravi, da me je prišel spremljat na koncu, ker bom sigurno utrujen in mi bo podpora prav prišla. Kako prav je imel in zelo sem ga bil vesel. To je bila poteza. Hvala, T. Na začetku sva bila tiho, ker je mislil, da mi ne paše debata. Ko sem mu pojasnil, da naj on kar govori, samo da meni ni potrebno, ker se meni že pozna utrujenost in ga bom raje poslušal. Čas sva iskoristila tudi za planiranje obiska maratona v Chicagu letos jeseni.

Med tekom smo se seveda ves čas srečevali tudi z ostalimi tekači, ki so tudi postavljali osebne zmage. Tudi 82 letna Kazimira Lužnik nas je počastila s svojo udeležbo. Žena je tudi odtekla 23.4 km in nato v baznem taboru poskrbela za vse kar sem potreboval. Na začetku so bile desetke, pa petke, nato spodbudni pozdravi, na koncu pa spodbudni pogledi, več nisem zmogel. Na tej razdalji se začne že meditacija in hvaležen si za vse in vsakogar, ki te spodbuja. Percepcija oz. uvid na tej stopnji je velik-a. Na svet gledaš skromno in z velikim srcem.

Pot proti Sečovljam se je vlekla kot dolg ponedeljek in še torek skupaj s sredo. Hiter obrat , ker stola, na katerem sem počival že ni bilo več. Pa tako je bil mehak! Tudi cvetlično korito je bilo na koncu zelo mehko. Na poti do kampa vidim, da so v kanalu čolni že na suhem, oseka je tu, jaz pa tudi že utrujen in na suhem z energijo. V baznem taboru zopet gel in dalje proti Bogdanu, da ga še enkrat pozdravim na Tartiniju. Tam pa fešta, bend, muzika, vsi plešejo... Še to se mi je manjkalo, ples po 90 km? Pojem košček peciva, malo čaja in gremo proti cilju. V Bernardinu mi nasproti priteče Urban in Uroš. Urban je nabiral že zadnje metre do 100 km. Videti je kot, da mu še ni dovolj in da bi šel še en krog. Uroš pa je moj sosed, ki me je prišel pospremit na zadnjih metrih. Super! Še ena dodatna spodbuda. Na 91 km mi ugasne ura. Tomaža prosim, da vklopi svojo. V baznem taboru nameri 2.4 km. Hm? Manjka še 6.6 km. Vsedem se, popijem gel in malo čaja. Vsi gledajo. Ne vem, al so mislili, da bom zaključil, al da naj se že dvignem in odtečem še ta kusur. Ženo prosim za čelko. Uroš reče to je še do Čolnarne in nazaj. Pizda, si mislim, a tolk dalč? Sigurno je manj. A bo že konc al ne? Gremo! In smo šli. Dobro, da je bil Uroš svež kot jutranja rosa in sta s Tomažem kramljala kot dve branjevki, ki se že en mesec nista videli. Meni je to dogajalo, samo, da mi misli odtečejo stran od teka. Čista desetka. Ekola točno pri Čolnarni zmerimo 3.3 km. Še zadnje pišanje tistega dne. Nazaj je šlo hitro.

V bazni tabor pritečem v čisti temi tako kot smo začeli. Šlo je v kontekst. V cilju me pozdravi družba. Objemi, čestitke, penina, šopek začimb-medalja in slikanje. Uf!!! A se lahko sedaj usedem, je bila edina misel, ki mi je tekala po glavi. Ko zberem misli, me prevzame občutek velike hvaležnosti, da sem imel možnost izkusiti 100 km teka skupaj s tekaškimi prijatelji. Hvala, Urban, da si izpolnil mojo željo. Popoln tekaški dan, sončno, ob morju, s prijatelji in družino, poln veselja in ljubezni. Carpe diem. Hvala vsem, ki ste bili del tega trenutka.

Na koncu lahko zapišem tekst od Pavčka.

Sreča ni v glavi in ne v daljavi,
ne pod palcem skrit zaklad.
Sreča je, ko se delo dobro opravi.
In ko imaš nekoga rad.
Lep sončen pozdrav! Naj sije!

Marko Femc




Bodimo bogati! Resnično bogat ni tisti, ki ima veliko, ampak tisti, ki zna ceniti to kar ima.

Urban Praprotnik,
prof. šp. vzg.